Lingva franka je bila sporazumevalni jezik žensk, tujcev, trgovcev Sredozemlja
24. septembra 2015 je v Hiši Evropske unije potekala okrogla miza Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje Jezik, znanje, kultura. Popeljala nas je od Matije Čopa, “bisera kranjske dežele”, poznavalca različnih skupin jezikov ter madžarščine in hebrejščine sredi večkulturnega Avstro-ogrskega cesarstva, mimo Janeza Gradišnika, jezikoslovca in “izganjalca” tujejezičnih prvin, do današnje večkulturne Evropske unije.
Danes v Evropski uniji najpogosteje uporabljamo angleščino, tako kot so nekoč v Sredozemlju uporabljali lingvo franko (jezik Frankov). To je bil sporazumevalni jezik beguncev, trgovcev in žensk, preden so se naselili v rimskem cesarstvu in privzeli latinščino. Še posebno majhni narodi z malo govorcev se učimo jezikov. Teh je na svetu približno 6000, prava strast jih je primerjati! Medkulturnost bogati predvsem majhne narode, večje pa bolj preseneča (Andrej Šolar).
Materni jezik je nujen korak k učenju tujih jezikov. In kaj je materni jezik? Je to, denimo, ljubljanski dialekt? Za nekatere že! Materni jezik vsekakor ni standardna slovenščina, kot bi morda mislili, tako kot pravopis ni slovnica! Pravopis je v marsikaterem jeziku lažji ali težji kot v slovenskem (Matic Pavlič). Francozi priredijo vsako leto narek na nacionalni ravni. V ogromni dvorani pišejo vsi … vseh slojev, izobrazbe, starosti so. Brez napak ni nobeno tako zapisano besedilo (Lučka Cizelj, mentorica za francoski jezik). Zdenka Jerala je pripovedovala o svoji izkušnji rabe angleškega jezika v projektu CINAGE, Andrej Šolar pa v projektu Z menoj po mojem mestu. Lidija Bertoncelj se je osredotočila na tuj jezik v učbenikih, na tamkajšnjo razmerje med slovenskim in tujim jezikom, na jezikovne korpuse. Uspešno okroglo mizo nameravamo ponoviti.
